Vsak izmed nas je verjetno že imel v svojem življenju priložnost začutiti bolečino. Nihče ne ve, kako jo druga oseba občuti znotraj svojega telesa. Lahko samo domnevamo na podlagi svojih lastnih telesnih izkušenj in občutij, zato jo vsiobčutimo na svoj, edinstven način. Bolečina nastane znotraj nas in je posledica udarca, napačne uporabe določenega dela telesa (zvin, zlom, poškodba), posledica bolezni (špikanja ali pekočih bolečin v določenem delu telesa) ali posledica čustvenih stanj v telesu (žalost, depresija…).
Zdravo telo ne boli. Boli nas telo, ki je poškodovano, bolno ali na nek način ranjeno. Zato lahko gledamo na bolečino tudi kot na obrambni mehanizem telesa. Telo nas z bolečino ustavlja. Spodbuja, da si vzamemo čas in mu prisluhnemo. Lahko opazujemo v kakšnih položajih se bolečina pojavlja in v katerem položaju je močnejša ali šibkejša? Ko ležim, stojim, sedim, se premikam… Kaj bolečina sproža v nas? Nas postane strah, ko jo začutimo, nas ustavlja pri vsem našem delovanju ali le pri določenih gibih? Kaj se takrat dogaja okrog nas? Včasih je bolečina močnejša, ko smo obkroženi z določenimi ljudmi, v drugih okoliščinah pa izgine. Bodimo pozorni na te znake, saj nam lahko pomagajo prepoznati vzroke za bolečino. Opazimo pa tudi, če smo se na bolčino že tako navadili, da šele ko nas nekaj boli, vemo, da smo še živi.
Pogosto ljudje tudi opisujejo kako pozdravijo bolečino na enem delu telesa in že se pojavi na drugem. Nekoga ne boli več v križu, začelo pa ga je boleti koleno. Drugega ne boli več rama, pojavila pa se je bolečina v komolcu. Pogosto v teh primerih pravi vzrok za bolečino ni bil odstranjen. Oseba ni prepoznala, katero vedenje je tisto, ki povzroči, da svoje telo ne uporablja pravilno. Kateri so vedenjski vzorci, ki nam onemogočajo sprotitev nepravilne zakrčenosti naših prečno progatih mišic, da zaradi njih nepravilno obremenjujemo svoje sklepe in povzročamo, da pride do obrabe.
Bolj ko lahko bolečino sprejmemo in se je ne ustrašimo ter bežimo pred njo, lažje lahko razumemo zakaj je do nje prišlo. Pogosto radi rečemo, da smo se poškodovali ker smo bili nerodni, ker smo preveč hiteli, smo bili nepozorni ali smo napačno stopili. Kateri pa je bil impulz znotraj nas, ki nas je vodil do nerodnega vedenja, do nepozornosti? Če je odgovor, na primer zaradi hitrega tempa življenja, zakaj smo si izbrali življenje, ki zahteva od nas preveč? Nas je življenje kar posrkalo vase ali obstaja kakšna možnost, da se premaknemo ven iz začaranega kroga? Če si bomo znali zastavlajti prava vprašanja bomo lažje prišli tudi do pravih vzrokov za naše bolečine.
Soočenje z bolečino ni nikoli prijetno. Ker nas prisili, da pogledamo v dele sebe, ki v nas vzbujajo neprijetna občutja in za katera na prvi pogled niti ne najdemo primerne rešitve in spremembe. Ko pa nam uspe spremembo narediti, smo za njo vedno bogato nagrajeni. Ne samo z zmanjšanjem bolečine, ampak tudi z bolj kvalitetnim življenjem, za katerega prej niti nismo vedeli, da lahko obstaja. Bolečina tako postane naša učiteljica. In ljudje pogosto rečejo, da so šele po spremembi vedenja, ki jim je omogočalo odpravo bolečine res začeli živeti, prej je bilo njihovo življenje zgolj životarjenje.