Ženska in moška vloga

Zelo poznana mi je moška vloga ženske v družini, saj imam mamo, ki je v času gradnje družinske hiše preživela več časa za mešalcem, kot ostali moški. Na drugi strani so mi poznani moški, ki prevzemajo žensko vlogo od tako skrajnih, da izkoristijo porodniški dopust namesto otrokove mame, ki s porodom ne želi prekinit svojo karierno pot, do tistih, ki niso zadovoljni s svojim spolom in se odločijo uradno ‘prestopit’ med ženske. 
In v poplavi vseh teh prisiljenih enakosti se povsem zabriše prvinska vloga naših spolov. Kaj pa je tisto za kar smo bili res ustvarjeni?
 
Pred leti sem bila priča prvinski ženski in moški energiji. Imela sem priložnost začutit kaj je to za kar smo ustvarjeni in bi rada opisala to svojo izkušnjo, ki bo bolj zapis v obliki zgodbe, s poudarjenimi vsemi mojimi dvomi, ki so se mi porajali vmes in s tem prikaz moje odtujenosti od pristnega ženskega vedenja, ker sem imela res občutek, da sem pravi teleban v prepoznavanju le tega.

Obiskala sem torej plesni krog za ženske. Nisem niti vedela kam točno prihajam, samo želela sem si plesa, pa hkrati sem imela doma moža, ki mu ni bilo ravno do tega in sem zato iskala nekaj zase.
 
Pridem torej v prostor samih žensk z velikimi vrečkami polnimi neke, za moje mnenje, nepotrebne robe, ki se preoblačijo, vlečejo nase eno in potem drugo krilo. Se kitijo z različnim okrasjem rutami, šali, nakitom, se šminkajo, mažejo, zraven cvilijo, se hihitajo in ves čas nekaj iščejo in premetavajo. Spomnim se, da sem obsedela na klopi in jih zmedeno opazovala in se spraševala kam sem to sedaj prišla. Kot zaposlena mama treh otrok, ki hodi v službo je bil moj dan organiziran od jutra do večera. Za vse otroke in moža sem vedno vedela kje imajo kaj kar bodo potrebovali, kdaj morajo biti kje, kdo jih bo tja pripeljal, kaj bodo jedli, kaj bodo pili, vse sem imela vedno pod nadzorom, vsak dan sem skuhala kosilo, spekla pecivo, da sem pričarala še malo več domačnosti in je otrokom že na poti proti domu od daleč zadišal njihov dom. In na podlagi vsega tega se mi je zdelo, da sem odlična mama, zgledna žena, pač ženska, kot se spodobi… in potem pridem v trop žensk, ki niti zase ne morejo poskrbeti. No, verjetno ni potrebno dodati, da sem imela na podlagi ‘izkušenj’ že vso svojo plesno opremo v naprej oblečeno, tako da sem si kar najbolj poenostavila celotno zadevo in kar najhitreje zaključila svoje preoblačenje, kje sem si samo nadela plesno krilo, slekla hlače, jih zložila v vrečko (moja je bila seveda najmanjša od vseh) in sem bila pripravljena za akcijo. Akcije pa ni bilo. 
 
Kar naprej še neko hihitanje, krohotanje, pomerjanje kaj bolj paše skupaj, tale šal in tisto krilo ali tale šminka in tale verižica ali tista…. Verjetno ni treba omenjati, da nisem imela svoje šminke, ker v hitrem tempu življenja in vseh obveznostih se mi je zdelo to povsem nepotrebno opravilo, ki ti vsak dan vzame vsaj kakšno dragoceno minuto, ki jo lahko porabiš za kaj drugega…
In tako še vedno čakam, gledam na uro…  a naj jih opozorim, da bo kmalu začetek, da bi bil zdaj pa res že čas, da se odločijo in zaradi mene, tudi če si navlečejo nase vso robo, ki so si jo prinesle. Bodo imele vsaj občutek, da niso brez razloga nosile vse te težke vreče po stopnicah v drugo nadstropje… Pa sem bila tiho in samo še malo bolj očitno pogledala na uro in naredila presenečen pogled, ki pa ga nihče niti opazil ni, saj so imele vse toliko dela same s seboj…

Potem prav pozorno pristopi k meni ena od teh hihitajočih se žensk in mi ponudi, da me namaže. Čudno jo pogledam in me kar malo stisne, ko začutim, da morda pa res ne pašem v to okolje. Hkrati me prešine, da mogoče je pa šminka tisti manjkajoči element, ki mi bo pomagala. Morda mi bo dala nekaj tega, kar imajo te ženske, ki po moji presoji nimajo otrok, se cele dneve lepotičijo, mogoče hodijo samo v službo ali pa še to ne, mogoče so samo gospodinje in imajo čas… Torej na ustnice dobim živo rdečo šminko in ko se pogledam v ogledalo se zgrozim. Zakaj vsem ostalim to paše, jaz sem pa res prav grozna s tem. Kaj je narobe z mano?… Mogoče je kaj narobe z njimi? Čeprav nismo še niti začele so me že vsaj trikrat premamili pomisleki, da grem domov, ker jaz namreč ne pašem sem. Potem pa v isti sapi še pomislek. Kako ne pašeš sem, saj si ženska, saj nisi nek stvor, to so ljudje, to je tvoja vrsta, kje se je vse skupaj zalomilo?
 
Potem pričnemo s plesom. Vodja plesa nas povabi na plesišče in začnemo počasi, z občutkom premikati svoje roke. Še nikoli nisem plesala na tak način. Navadno vedno v paru ali solo. Miganje z boki je bilo zaželeno, hitrejše kot je bilo, boljše je bilo, tu pa neka počasnost. Ta del me je pritegnil in v glavi mi hitro preskoči misel, morda pa le dobro, da sem ostala še malo dlje. In potem se gibamo po prostoru, vsaka v svojem ritmu s svojimi gibi. Verjetno ni treba poudarjati, da so bili moji okorni in za moje pojme nerodni, čeprav sem se jih trudila narediti kar se je dalo mehko in nežno, ni bilo neke nežnosti, gracilnosti v meni, bila je zgolj akcija, ki pa je nisem znala izklopit. Ko se počasi navadim na svoje telo in mi postane občutek frfotajočega krila in poudarjenih ustnic že skoraj prijeten pridejo na oder glasbeniki. 
 
Štirje moški vsak s svojim instrumentom. Moje misli prešine – Zakaj pa oni zdaj tu (čeprav je bilo napovedano, da pridejo)? Pa ravno sem nekaj prijetnega začela čutiti v sebi, zdaj bodo pa oni tu in nas bodo gledali in ocenjevali in mene bo minilo biti tu kot na razstavi in se počutiti kot krava, ki jo pripeljejo na sejem, da jo ocenijo. Pogledujem proti garderobi, da bi se skrila vanjo in se počasi odpravila proti domu. Saj konec koncev sem zdržala veliko dlje, kot sem pričakovala in toliko novih, drugačnih stvari v enem dnevu, ki so povsem drugačne od moje ustaljene rutine je morda za en dan pa res že dovolj. Saj bo verjetno še kdaj priložnost in bom lahko še prišla…. 
 
Gledam ostale ženske. Kar nekam vesele so postale, kot bi se jim pretok krvi po telesu povečal. Ustnice so kljub šminki postale še bolj poudarjene. Kaj se dogaja? Stvar je začela postajati že zanimiva. Ugasnile so se luči… a, to mi je pa že bolj všeč, zdaj me ne bodo videli, če bom na drugem koncu dvorane, to je bolj varno… morda pa ostanem še pesem ali dve, da vidim, kako to deluje.
 
In glasbeniki zaigrajo. Kljub temu, da sem se namenila, da bom bolj jaz tista, ki bo ocenjujoče opazovala glasbenike, da ne bodo mogli oni mene, začuda moje telo ni ostalo na miru, kar odpeljalo se je po dvorani. Krilo mi je frfotalo med nogami, ki so našle nek ritem, roke so se premikale čisto drugače kot na začetku, dobile so neko mehkobo, milino, moji boki so postali zapeljivi, prav neverjetno so usklajevali delovanje zgornjega in spodnjega dela mojega telesa. Kaj se dogaja? Še sama sebe nisem prepoznala. Bilo mi je pa neverjetno všeč.

Celo dogajanje morda še najlažje opišem z besedo kemija. Kemija med moškim in žensko. Kemija, ki je nikoli prej nisem začutila na tak način. Kemija, ko svoja telesa uporabimo za tisto za kar so ustvarjena in svet postane prijeten, lahkoten, igriv… 
 
Kaj se je dogajalo? Ženske smo plesale okrog naših štirih glasbenikov. Preko naših gibov smo kumunicirale z njimi in oni so nam odgovarjali z glasbo, ki so jo igrali. Bil je prvinski prikaz tega, kako ženska vodi moškega. Kako vpliva nanj s svojim delovanjem, plesom in od moškega dobi tisto kar želi, v našem primeru je bila to glasba. Ta čarovnija, kako nek tuj moški, ki ga prvič vidiš, ki te ne pozna, preko tvojih gibov ve česa želiš še in ti potem tega tudi da. Tako prvinsko, tako magično. In kaj je največji čar vsega tega? Vsi imamo to v sebi. Moški in ženske smo ustvarjeni, da delujemo tako vzajemno, navdihujoče drug za drugega, vendar to čisto premalokrat izkoristimo in uporabimo. 
 
Nobena beseda ni bila spregovorjena, nobeno znanstveno podprta razlaga, kako naj bi se ženska počutila ob moškemu, ni bila podana, ampak samo in zgolj telesno občutenje te veličine, ki se ji reče delovanje moškega in ženske. Zakaj bi si dali enake možnosti, če pa lahko izkoristimo svojo različnost in dobimo ven veliko večji in boljši rezultat.
Mene so do tega spoznanja pripeljale moje soplesalke. Tiste, ki sem jih na začetku tako obsojajoče in kritično ocenjevala. Veliko več ženskega so imele v sebi, kot jaz in hvaležna sem jim, da so mi to pokazale.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja