Bilanca 5 letnega učenja AEQ metode®

Morda je na mestu, da na začetku omenim, da sem bila ob srečanju z AEQ metodo® tako odtujena od svojega telesa, da sem mislila, da z mano ni nič narobe. Bolečine v telesu sem sicer imela, ampak ker so imeli podobne težave tudi vsi ostali okrog mene in ker ljudje pravijo, da z leti pa že mora nekaj boleti, toliko da veš, da si sploh še živ, se mi je zdelo vse to normalno. Zato sem bila toliko bolj razočarana, ko sem se spoznala z AEQ-jem, ker sem šele takrat dojela, koliko težav res imam in kaj vse me res boli… In začel se je proces. Proces učenja, spoznavanja same sebe, mojih mehanizmov, vzvodov po katerih delujem… Unikaten proces, ki mi je prinesel…

Nekaj več kilogramov, kot sem jih imela pred petimi leti. Nekaj jih je doprinesla opustitev vegetarijanske prehrane, na drugi strani pa je delo s čustvi naporno in sladke pregrehe ta napor malo ublažijo … Obseg mojega prsnega koša je večji, vendar ne na račun vsadkov. Kapaciteta pljuč se je povečala, moj vdih je globlji, izdih močnejši. Obseg bokov se je povečal. Čedalje večje prevzemanje ženske vloge v družini in družbi je pustilo posledice tudi tam. Bolj jasno se zavedam svojega telesa, mišične napetosti v njem.

Nekaj več kilogramov, kot sem jih imela pred petimi leti. Nekaj jih je doprinesla opustitev vegetarijanske prehrane, na drugi strani pa je delo s čustvi naporno in sladke pregrehe ta napor malo ublažijo … Obseg mojega prsnega koša je večji, vendar ne na račun vsadkov. Kapaciteta pljuč se je povečala, moj vdih je globlji, izdih močnejši. Obseg bokov se je povečal. Čedalje večje prevzemanje ženske vloge v družini in družbi je pustilo posledice tudi tam. Bolj jasno se zavedam svojega telesa, mišične napetosti v njem.

Moja desna stran trupa ni več tako močno pokrajšana, kot je bila. Vmes je šla sicer čez obdobje še močnejše deformacije, ki se počasi popravlja v veliko boljše stanje, kot je bilo na začetku in asimetrija vedno boli izginja.

Moji nogi nista samo dva priveska, ki ju uporabljam za hojo, ampak sta postali bolj jasen del mene. Nosita me po svetu, podpirata, stopali se postavljata čedalje bolj naravnost in sta usmerjeni naprej in ne več na noter. Napetost notranjih stegenskih mišic popušča, halux valgus se je popravil in mi nehal kriviti palca navzven. Verjetno se malo kdo izmed nas zaveda, kako pomembno je stopiti s palcem naravnost naprej in kako se ob deformiranem palcu z vsakim korakom odrinemo vstran, kljub temu, da tega ne želimo. In čeprav želimo iti naprej nevede sami sebe preusmerjamo. Bolečina v kolenih je izginila, kljub temu, da sem bila z zgodnjim aktivnim ukvarjanjem s športom in družinskim dednim materialom nagnjena k težavam v njih.

Moji nogi nista samo dva priveska, ki ju uporabljam za hojo, ampak sta postali bolj jasen del mene. Nosita me po svetu, podpirata, stopali se postavljata čedalje bolj naravnost in sta usmerjeni naprej in ne več na noter. Napetost notranjih stegenskih mišic popušča, halux valgus se je popravil in mi nehal kriviti palca navzven. Verjetno se malo kdo izmed nas zaveda, kako pomembno je stopiti s palcem naravnost naprej in kako se ob deformiranem palcu z vsakim korakom odrinemo vstran, kljub temu, da tega ne želimo. In čeprav želimo iti naprej nevede sami sebe preusmerjamo. Bolečina v kolenih je izginila, kljub temu, da sem bila z zgodnjim aktivnim ukvarjanjem s športom in družinskim dednim materialom nagnjena k težavam v njih.

Vmes se mi je dratično poslabšal moj vid. Ko sem dojela da je bilo to zato, ker sem prepustila svojo mamo v ‘varstvo’ drugim ljudem in nisem več jaz tista, ki je ves čas na preži, kaj se z njo dogaja, sem se po eni strani razbremenila, po drugi pa me je postalo strah, kakšen je smisel vsega tega. Spet je bilo samo vprašanje časa in strukturnih sprememb, ki sem si jih uspela pridelati v vsem tem času, če se mi bo vse skupaj vrnilo nazaj ali ne. V vmesnem obdobju je bilo stanje zelo zaskrbljujoče. Leto, dve sem imela občutek, da postajam čedalje bolj slepa. Da niti tistega, kar bi lahko videla nočem videt. Oči se sedaj počasi sestavljajo nazaj. Povedo mi, kdaj sem preveč utrujena, kdaj sama sebi meglim svoj pogled na svet, kdaj ne želim videt določenih stvari in jih odrežem stran od sebe. Takrat bi bila rajši noj in skrila glavo v pesek in se delala, da je vse ok… Pa ne gre, oči slej ko prej spregledajo. Vidijo in pokažejo.

Artritični sklepi na prstih… tudi ti so se začeli pojavljati v vmesnem obdobju. Na srečo je bila sprememba še zelo v povojih in sem jo lahko ob prvih spoznanjih, da jo imam tudi hitro odpravila.

Ostajajo mi še kožne spremembe. Tiste, ki so že nastale zaenkrat ocenjujem, da so prevelike, da bi jih lahko povrnila nazaj. Opažam pa, da nove ne nastajajo tako hitro kot v preteklosti, tako da imam upanje, da lahko veliko napredujem tudi še na tem področju. Čeprav še ne poznam vzročne povezave s katerimi so povezane, jih pa spremljam in se jih ne bojim več tako močno, kot v preteklosti.

Moje življenje je sestavljeno tudi iz mojega gibanja. Pred petimi leti je bil to obvezen vsakodnevni vzpon na kakšen hrib, pozimi alpsko, turno in tekaško smučanje, poleti ure in ure plavanja, ko smo bili na morju. Trenutno je količina vseh teh aktivnosti krepko pod minimumom in bi si želela več gibanja. Ne bi pa šla nazaj v staro izčrpavanje s športom in tu še sama pri sebi lovim svoj optimum.

Moja okolica… Najprej moj mož… njemu mislim, da je bilo ob mojem AEQ učenju najtežje in dolgo se je uspešno upiral vsem spremembam, dokler niso bile moje spremembe prevelike. Ta del marsikdo ne doživi, ker prekmalu obupa. Je pa sama fizika v njem in deluje kot po formuli.

Sprememba pri meni je skozi leta mojega prizadevanja za izboljšanje najinega odnosa nastajala najprej v mojem zavestnem delu. Poznala sem teorijo, kako naj bi stvari delovale, kakšno naj bi bilo primerno življenje, odnos. Videla sem kje delava napake. No, najprej sem seveda videla njegove, svojih še nisem znala. To ga je jezilo. Ni razumel, zakaj hodim na vsa izobraževanja, pa sem vedno bolj nezadovoljna z najinim odnosom, ko pa je osnovni namen, da bi bilo vendar nama obema boljše. Jaz sem bila trdno prepričana, da mora samo on še pristopiti k ‘delu na sebi’, pa bo vse urejeno. Pa si ni želel. Moja želja po njegovih spremembah ga ni prepričala. Kar dolgo časa sem rabila, da sem dojela (ne samo v glavi vedela) kje imam tudi jaz napake. Takrat sem se poleg svojega zavednega začela zavedati tudi svojega nezavednega dela. Sicer je bil to napredek, a hkrati razočaranje, zakaj vse tiste knjige ne vzamejo mojih napak, zakaj so še vedno v meni, kako naj se jih sploh lotim spreminjat. Tu sem šele spoznala, kaj sem zahtevala od moža. Nemogoče.

Preko AEQ-ja sem se začela sama spoprijemati s svojimi lastnimi nahrbtniki, ki sem jih tako spretno v preteklosti pripisovala možu. Ukvarjanje z njimi je najbolj podobno križevemu potu, kot pa čemu drugemu. Najtežji fizični napor mi je pogosto lažji, kot pa nastaviti sama sebi ogledalo in se odločiti narediti spremembo. Predvsem nekaj prvih sprememb, ki jih narediš je kritičnih. Tu se še učiš in spoznavaš svoje lastno delovanje, svoje meje, kako močne so, kako globoko segajo. Začne se s prepoznavanjem določenega vedenja pri sebi. Če si odkrit, ti ga partner ves čas odslikava in ti na ta način pomaga, da ga lahko hitreje prepoznaš. Tu nastane prva težava, ko si težko dovolimo sami sebi biti prikazani v tako slabi luči, kot smo v resnici. Iščemo olajševalne okoliščine sami zase. Vsega mogočega se spomnimo, samo da ne bo tako hudo, kot se bojimo, da je res.
Če nam uspe sprejeti resnico, potem nas ta najprej potolče. Kot bi nas nekdo s kladivom udaril po glavi in rekel, kaj se greš, saj nisi noben svetnik. Resnica je najtežja in najbolj boleča na začetku. Takrat ne vidimo rešitve za trenutno stanje in meni se je ob velikih spoznanjih čas ustavil. Tako kot si močna čustva rada vzamejo čas zase… Samo si z njimi in te meljejo, včasih imaš občutek, kot bi te grizla. Ko tako čakaš z njimi počasi spoznaš, da se pravzaprav razen tega, da SO, ne zgodi nič drugega, hujšega. Potem greš lahko počasi v akcijo in jih urejaš.

Ob meni so še otroci in družinska dinamika. Poleg tega, da so zrasli in postali bolj odrasli v teh petih letih znajo veliko bolj jasno povedati, kaj jih teži, s čim niso zadovoljni, kaj želijo, da spremenimo. Komunikacija med nami je veliko bolj jasna, odločna, močna. Ne ‘šparamo’ drug drugega, ker vemo, da bo tisti na drugi strani zmogel. Če pa v prvem trenutku še ne bo, si bomo vedno vzeli čas in pomagali drug drugemu čez nastalo oviro. Saj naloga staršev ni, da bi otroku nudili idealno življenje, ampak da ga naučijo, kako se lotiti reševanja težav, problemov, ki se pokažejo v njem. In glede tega smo v zadnjih letih veliko bolj učinkoviti. Če smo se prej bali delati napake, ker smo jih dojemali kot neuspeh, zdaj v njih vidimo novo izkušnjo, možnost za napredek. Velika razlika je med bati se nečesa, kar nas ohromi ali pa iskati izziv, kako nečesa ne ponavljati, ker nam ne koristi. Ta del nam da moč, da smo kreativni, ustvarjalni. In na ta način lahko sami svojo nemoč spreminjamo v moč.

Ena izmed stalnic v AEQ- ju je, da ruši maske in to se lepo vidi v prijateljstvih. Veliko navideznih prijateljstev je odšlo iz mojega življenja. Nekaj novih je prišlo in zanje sem izjemno hvaležna.

In za konec morda še nekaj splošnih ugotovitev. Prvič čutim svojo trebušno prepono. Krasen občutek. Koliko opore lahko damo sami sebi, ko globoko vdahnemo v svoje telo in si dovolimo da s celim bitjem občutimo vse najlepše in najhujše občutke. Ker ti niso omejeni samo na določen del, se njihova moč porazdeli. Ob tem pa čutimo oporo snovnega telesa, ki ga imamo ravno v ta namen tako primerno oblikovanega. Na ta način vse dobi svoj smisel.

Ker izhajam iz družine s samomorom imam tudi sama v sebi zapis o smrti, kot odrešitvi za vse težave. Šele z boljšim občutenjem lastnega telesa sem spoznala, da obstajajo tudi drugačne rešitve. Zdaj ne obupujem več nad življenjem in nimam negativnih in destruktivnih misli. V sebi čutim več življenjske energije, manj sem utrujena in zaspana in nenazadnje našla sem delo, ki me veseli in v katerem vidim smisel mu nameniti čim več svojega časa.

Dodaj odgovor